Kako je bilo pod Italijo

(Bežen pogled v arhiv)

V času od konca prve vojske do razpada Italije 1943 so naši kraji delili usodo ostale Primorske. Italijanska vojska je po zlomu Avstro-Ogrske zasedla naše kraje do “črte premirja” oziroma do črte, ki jo je določal londonski pakt, ponekod še čez (do onstran Logatca). To je bilo plačilo antantnih sil za italijansko vojno sodelovanje (od 24. maja 1915) z njimi proti njeni poprejšnji zaveznici Avstriji. Na mirovni konferenci so bili Slovenci v šibkem položaju. Kraljevska Jugoslavija, takrat še Kraljevina SHS, ni bila zainteresirana, da bi vodila diplomatski boj do vseh skrajnosti, poleg tega je Italija imela mogočne zaveznike, ki so kmalu opustili znamenite Wilsonove točke. Nesrečna pogodba o mejah, podpisana v Rapallu na ligurski obali 12.11.1920, je za četrt stoletja odrezala skoraj tretjino slovenskega ozemlja od matične države, v kateri so živeli drugi Slovenci. Italijanska država je takoj začela izvajati asimilizacijski načrt italijanizacije, ki se je stopnjeval z vso silovito nasilnostjo s prihodom fašizma na oblast. Leta 1926 je bila ukinjena idrijska realka. V letu 1927 so bila oblastveno odpravljena vsa slovenska prosvetna in druga društva, prepovedana je bila slovenščina v javnosti, preganjali so zavedne Slovence.

In kako je bilo z gasilstvom? Organizirano slovensko gasilstvo, ki je pod Avstrijo poleg svoje temeljne naloge - varovati imetje pred požarom pod geslom Bogu v čast, bližnjemu na pomoč – opravljalo še narodnoprebujevalno delo s svojimi veselicami, ki so bile predvsem kulturno naravnane, je bilo za nove oblastnike moteče, v kolikor je to s svojim širšim delovanjem obujalo tudi duh slovenstva. Vendar pa proti gasilcem niso mogli nastopati na način, kot so sicer delali z drugimi slovenskimi društvi, saj je gasilstvo obče koristna ustanova za družbo in državo. Gasilce so torej vključili v svoj sistem požarne brambe. Neposredno višje predsojništvo tudi za spodnjeidrijske, prifarske gasilce, je bil odslej Corpo Provinciale Pompieri – Gorizia oziroma Pokrajinski gasilski korpus v Gorici. Pozneje je bil to 37. Corpo Vigili del Fuoco – Gorizia – oziroma 37, korpus gasilcev v Gorici. V prvih letih, dokler je bila v Idriji podprefektura, je bila tudi tá pristojna za posredovanje nekaterih odlokov, ki so se tikali gasilstva. Najstarejša listina iz časa pod Italijo je tako risba uniforme s čelado in oznakami, ki jo je idrijski podprefekt po poprejšnji potrditvi goriške vojaške divizije (25. novembra 1924) razglasil 28. marca 1925.

Nepopoln arhiv iz časa italijanske uprave je lepo zbran in urejen, tako da ima na začetku preglednico vseh dopisov in okrožnic za leta 1935-1942. Veljalo bi ga dobro preučiti, a za letošnji veliki jubilej – STOLETNICO - naj iz njega vsaj povzamemo nekatere točke. Prvi dopis je z dne 18. septembra 1935. Poveljstvo idrijskega Mestnega gasilskega korpusa (Civico Corpo Pompieri Idria), poveljnik ing. Caldana, g. Marku Lukanu, sporoča, da je podestá (“podeštat” - tako so imenovali predstojnike občin v fašistični dobi) dal soglasje za imenovanje Marka Lukana za poveljnika Gasilske sekcije (Sezione Pompieri) v Spodnji Idriji. Lukan bo prejel čin gasilskega poročnika (tenente). V roku enega tedna naj mu g. Ignacij Škvarča izroči gasilske naprave in ves gasilski material, ki je spravljen v gasilski shrambi v Spodnji Idriji. V poznejših dopisih posamezne gasilske skupine imenujejo oddelek, Distaccamento. Iz uradnega dopisa istega dne zvemo, da spodnjeidrijska gasilska sekcija šteje poleg poveljnika-poročnika Marka Lukana (po poklicu rudarja) še naslednjih 14 gasilcev; to so: Matej Grošelj (rudar), Viktor Tončič (rudar), Martin Peternel (rudar), Viktor Šifrer (delavec), Franc Strel (gostilničar), Filip Erjavec (delavec), Jakob Brelih (delavec), Oskar Lapajne (delavec), Matej Lapajne (rudar), Florjan Grošelj (čevljar), Franc Štucin (mesar), Franc Felc (rudar), Anton Hladnik (delavec) in Radislav Kogej (delavec). Najstarejši je poveljnik Marko Lukan (40 let), najmlajši pa Radislav Kogej (20 let). Imena so pisana v italijanski obliki, pri priimkih pa manjkajo samo strešice. Vsi člani so bili izključno domačini, se pravi - Slovenci.

Med dopisi in okrožnicami je gotovo zanimiv uradni ukaz Notranjega ministrstva v Rimu (12. julija 1937), da gasilska društva (Distaccamenti) ne smejo izvajati zadolžitev (pri manifestacijah in drugod), ki niso strogo v okviru njihovega strokovnega oziroma poklicnega poslanstva. Tu so namreč mišljena tudi tista opravila, ki so jih slovenski gasilci po tradiciji izvajali v sklopu kulturno zabavnega narodnega delovanja.

Videti je, da so slovenska gasilska društva oziroma oddelki gasilskega korpusa v goriški pokrajini še dolgo vztrajali v slovenskem poveljevanju, saj še (ali šele) leta 1936 (9.10.) goriško poveljstvo gasilskega korpusa pošilja okrožnico, katere predmet je “Poenotenje tehničnega poveljevanja”. Prvi stavek v okrožnici se glasi: Ugotovilo se je, da poveljniki nekaterih oddelkov v pokrajini še vedno uporabljajo povelja v različnih jezikih in v različnih tehničnih terminih. Prav zanimivo je, kar lahko sklepamo iz tega, katerim gasilskim enotam so bile okrožnice naslovljene, da je pokrajinsko gasilsko poveljstvo drugače ali posebej poslovalo z gasilci v slovenskih krajih, kot pa z gasilci v tradicionalno italijanskih krajih pokrajine. Omenjena okrožnica, tako kot tudi skoraj vse druge, je izrecno naslovljena poveljnikom oddelkov (ai comandanti del distaccamento) v naslednjih krajih: Ajdovščina, Log pod Mangartom, Kobarid, Cerkno, Godovič, Idrija, Spodnja Idrija, Ledine, Črni Vrh nad Idrijo, Medvedje Brdo, Bovec, Tolmin, Šentvid pri Vipavi, Vipava. (Krajevna imena so seveda poitalijančena.) V drugih okrožnicah se pojavlja tudi Čepovan, morda je v tej po pomoti izpuščen. Zanimivo je, da je od petnajstih krajev z gasilskim društvom (oddelkom) v goriški pokrajini, katerim je namenjena okrožnica, kar sedem na Idrijsko-Cerkljanskem.

V ohranjenem arhivu je tudi uradno poročilo o gašenju požara 22. julija 1938 na domačiji Luke Velikajneta (pri Graparju) v Spodnji Kanomlji 56. Zgorel je senik (verjetno kozolec), ogenj je uničil tudi hlev (štalo) in klet. Živino, razen ene krave, ki je podlegla v požaru, so uspeli rešiti. Zgorelo je 100 stotov (kvintalov) sena, stroj za mletje koruze, velnik in drugo manj pomembno kmečko orodje. Škode je bilo za 14.000 lir. Požar je povzročila strela, ki je udarila v streho, nakar se je vnelo seno. Prvi je opazil ogenj gasilec-vodnik Florjan Grošelj, ki je takoj alarmiral gasilce, da so lahko pravočasno rešili pred ognjem hišo, ki stoji le 14 metrov od hleva. Priimki v tem poročilu, ki ga je podpisal podpoveljnik Jakob Brelih (Brellico Giacomo), so že deloma poitalijančeni (Sifranni, Tonci).

Spodnjeidrijski “italijanski” gasilski arhiv, ki ga je večino rešil pred izgubo in uničenjem ter ga s pomočjo prevajalca Rudija Rustje uredil poeljnik društva Ivan Peternel, odseva življenje društva in politične pritiske pod Italijo v času fašizma. Vsekakor je iz gradiva možno sklepati, da je bilo gasilstvo kolikor toliko avtonomno, četudi je moralo izpolnjevati fašistične direktive. Nadrejena gasilska oblast je v sindikalnem smislu tudi nekoliko skrbela za svoje članstvo. Dokument, ki odkriva, da je Italija v prvih letih svoje prisotnosti še dopuščala nekaj slovenščine, je ohranjeni uradni papir, ki ima čez celo stran glavo oziroma napis SOCIET? POMPIERI VOLONTARI – IDRIA DI SOTTO, pod njim pa z enakimi črkami PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO – SPODNJA IDRIJA, še niže desno pa IDRIA DI SOTTO, ....... 192.. SPODNJA IDRIJA, ......192.. List je služil gasilcu samo, da je nanj z roko napisal italijanska povelja z ustreznimi slovenskimi povelji. Slovenščina je bila, kot vemo, kmalu pregnana ne le iz uradnih dopisov, temveč iz javnosti nasploh.

Kot rečeno, iz arhivskih listin je razvidno, da je bilo gasilsko društvo Spodnja Idrija delavno tudi v času Italije, še več, le na zunaj je moralo kazati italijansko lice, v resnici pa je bilo to zavedno slovensko društvo, kot že skozi petnajst let prej pod Avstrijo.

Tomaž Pavšič